Začelo se je s preprostim vprašanjem prijateljici v farmaciji: » Kako naj odpravim z belih oblačil rumene madeže dezodorantov, ki jim niti močno belilo ni kos?« V odgovor sem dobila začuden pogled in vprašanje ali se zavedam, kaj vnašam vase, česar ne odstrani iz oblačil niti belilo. Kar strah me je postalo in potem sem naredila red v kopalnici in izločila vse, kar je vsebovalo »neprepoznavne« substance in začela iskati nekaj naravnega, kar mi  daje občutek varnosti.

Optimizem za jesenske dni, ko nas narava bogato obdari s svojimi darovi in se začenja pripravljati na zaslužen počitek. Ko drevje odvrže svoje pisane  liste in se narava obarva v tople barve in ko nekako nehote pomislimo tudi na minljivost in jesen življenja. Tudi ljudje vse življenje nabiramo življenjske modrosti in naj bi bili na jesen svojega življenja pametni, modri in umirjeni….  In  jeseni , ko so dnevi vse krajši, ko je sonca še posebej po nižinah bolj na recept, večkrat potrebujemo pozitivne misli in spodbude.

Še dober teden je pred nami in spet bomo vstopili v Novo leto. Ko v teh dneh delam »zaključne račune« in analiziram leto, ki se izteka najprej ugotovim, da je minilo s svetlobno hitrostjo. In ne vem ali se samo meni zdi ali je tudi pri vas tako, da vsako leto mineva hitreje….

Spomnim se časov brez mila.  Časov, ko so bili na naši kopalniški polički zbrani različni geli za tuširanje v pisani raznobarvni plastični embalaži. Bili so različnih vonjev – od sladkobnih, eksotičnih, turobnih do pretirano umetnih… Ampak to je bilo včasih, ko si bil »IN« če je bil v tvoji zbirki gelov za tuširanje vsaj kakšen tak iz tuje reklame…  Potem pa nas je očarala narava otoka Lošinja in pisano embalažo smo pospravili v najbližji smetnjak. Namesto gelov smo postavili na poličko različne vonje naravnih mil.